V polinezijskem jeziku je ime otoku Te Pito o te Henua, kar pomeni konec sveta ali po drugi različici Popek sveta. Prav Polinezijci so glede na arheološke dokaze bili tisto ljudstvo, ki je okoli leta 400 v enostavnih dvojnih kanujih priplulo na otok iz več tisoč kilometrov oddaljene Polinezije. Verjetno jih ni bilo več kot 20 ali 30. Brez dvoma pogumni in  sposobni  ljudje, so po dolgotrajnem potovanju našli otok vulkanskega izvora primeren za življenje. Temperatura in vlaga na njem sta bili primerni, gozda in prsti dovolj, površinskih vodotokov pa žal ni bilo. K sreči so našli zalogo sladke vode v treh  jezercih ugaslih vulkanov. Zaradi odmaknjenosti od ostalega naseljenega kopna je bilo število rastlinskih in živalskih vrst na otoku skromno. Nikakršnih sesalcev, samo dve vrsti majhnih kuščarjev in žuželke. K sreči so na dolgi poti s seboj pripeljali kokoši, podgane in različne rastline. Za večino rastlin, ki so jih pripeljali s seboj razmere niso bile ugodne, razen za sladki krompir, ki je odlično uspeval. Ker je bilo dovolj prostora za tako majhno število ljudi, otok trikotne oblike meri 24 kilometrov v dolžino in 12 kilometrov v širino so hrano za svoje potrebe z lahkoto pridelali. Na otoku so razvili posebno pisavo   Rongorongo, ki je veljal za edini pisani jezik v Oceaniji. Postali so tudi umetniki v rezbarjenju, tetovažah, plesu, glasbi in seveda v izdelavi ogromnih kipov katerih  namen  še danes predstavlja uganko. Na vrhuncu razvoja je na otoku živelo več kot 10.000 ljudi, kar pa je bilo za tako majhen prostor mnogo preveč in virov za preživetje je začelo primanjkovati. Da bi naredili prostor za kmetijstvo so posekali veliko palm, kar je privedlo do erozije in pomankanja obdelovalnih površin. Da bi zadeva bila še hujša pa so zaradi tega, ker niso imeli tovorne živine palme sekali tudi za kotaljenje velikih kipov po otoku.

Začel se je boj za preživetje, ki je pripeljal do tega, da so se zatekli tudi k kanibalizmu. Otočani pa so zaradi nenehnih sporov in borb med različnimi plemeni celo sami podrli vse kipe, ki so bili razporejeni ob obali, tako da so šele pred leti v prvotni pokončni položaj postavili arheologi.

Ob prvem obisku Evropejcev je bil Velikonočni otok popolnoma gol. Nekaj osamljenih dreves je rastlo le na nedosegljivem dnu kraterja, enega od ugaslih vulkanov. Preostali prebivalci so živeli v luknjah in jamah saj materiala za postavitev hiš ni bilo. Čeprav so gotovo videli kaj se dogaja z gozdom in z njihovimi viri hrane niso bili sposobni zaustaviti razvoja dogodkov in ohraniti ravnovesje v svojem malem svetu, dokler ni ostalo praktično nič več, in so potomci nekoč cvetoče kulture postali skoraj izumrli kanibali, barbari.

Raziskave pa so pokazale, da je bil nekoč Velikonočni otok prekrit z bujnim gozdom ko pa so vprašali prebivalce otoka, kdo in kako je postavil kipe, se ti niso več mogli spomniti. Rekli so, da so  kipi sami odkorakali preko otoka …

Stiki z zahodno civilizacijo so bili za Rapa Nui še usodnejši, saj se je zaradi suženjstva in novih bolezni število prebivalcev skrčilo na manj kot 100. Ko je otok k svojemu ozemlju leta 1888 priključil Čile, so se razmere začele izboljševati, kljub občutnemu vplivu čilske kulture, pa je ljudstvu uspelo ohraniti lastno polinezijsko identiteto.

Velikonočni otok zato danes ostaja eden najbolj edinstvenih krajev, kar jih je še mogoče videti na našem planetu. Celoten otok je kot muzej na prostem, v katerem so na ogled izjemni primerki arheološke dediščine, ki jo obkrožajo vulkanski kraterji, palme, ki se gibajo v vetru in čista turkizna voda. Število prebivalcev otoka je približno 4.700. Unesco pa je zaščitil kot svetovno kulturno dediščino znamenitih 887 izklesanih kamnitih kipov, ki so nanizani ob celotni obali otoka in se imenujejo moai. Visoki so do pet petrov in težki več ton, nekateri pa so zaradi rivalstva med klani dosegli celo višino 22 metrov. Čeprav so na mnogih fotografijah videti le glave, gre v resnici za glave s celimi trupli, ki pa jih je v stoletjih zasul pesek. To neverjetno delo človekovih rok, ki sodi pod Nacionalni park Rapa Nui je največja znamenitost otoka in razlog za obisk številnih turistov.

Sama gradnja in vzrok postavitve teh kipov raziskovalce begata in postavljata pred nerazumljiva nasprotja še danes. Norveški raziskovalec Thor Heyerdahl, ki je umrl pred osmimi leti, je menil, da je bilo ljudstvo, ki je kipe postavilo, zagotovo perujskega izvora, saj ga je obdelava spominjala na inkovske kamnite spomenike. Spet drugi so trdili, da je Velikonočni otok le ostanek "izgubljene celine", nekateri so se zaradi nerazložljive skrivnosti zatekali tudi k trditvam, da so bila na delu nezemeljska bitja.

Čeprav še danes ni znano, kaj je ljudi vodilo k tako množični izdelavi kipov, pa je razkritih nekaj podrobnosti o tem, kje in kako so jih izdelovali. Vsak moai je bil sprva narejen iz mehkega vulkanskega lehnjaka, ki je sestavljal krater Rano Raraku in je bil kot nalašč za dolbenje in oblikovanje. S trdnejšimi vulkanskimi kamninami so nato skicirali silhueto moaija in ga nato previdno iz kamna tudi oblikovali. Delo so zaupali le izkušenim ljudem, nastajanje kipov pa naj bi spremljali tudi mnogi obredi in običaji. Ko je bil kip končan, so ga z vrvmi, pripetimi na palmina debla, prepeljali k obali. Kipi so vsi enaki, a naj ne bi šlo za upodobitev določene osebe, zakaj pa imajo vsi oglat obraz in podolgovata telesa, pa je le še ena v množici skrivnosti ljudstva Rapa Nui.

CENA: NA VPRAŠANJE

CENA JE ODVISNA OD TERMINA, ŠTEVILA POTUJOČIH IN DOLŽINE POTOVANJA.